OLA – slv

Slovanski lingvistični atlas

Delo pri Slovanskem lingvističnem atlasu (OLA) se je začelo po sklepu 4. Mednarodnega slavističnega kongresa (Moskva, septembra 1958). Pri Mednarodnem slavističnem komiteju je bila ustanovljena Komisija za Slovanski lingvistični atlas, v kateri so začeli delati vidni slavisti iz različnih držav in ki je s svoje strani oblikovala mednarodno delovno skupino.

Vprašalnik OLA sestavlja 3454 vprašanj. Mreža naseljenih krajev obsega okoli 850 točk.

Pri izdelavi OLA sodelujejo: Akademija znanosti Češke republike, Akademija znanosti in umetnosti Bosne in Hercegovine, Bolgarska akademija znanosti, Črnogorska akademija znanosti in umetnosti, Hrvaška akademija znanosti in umetnosti, Lužiškosrbski inštitut (Bautzen/Budyšin), Makedonska akademija znanosti in umetnosti, Nacionalna akademija znanosti Belorusije, Nacionalna akademija znanosti Ukrajine, Poljska akademija znanosti, Ruska akademija znanosti, Slovaška akademija znanosti, Srbska akademija znanosti in umetnosti ter Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

OLA ne obravnava posameznih jezikov, ampak sorodne slovanske jezike kot celoto. Ker poudarek ni na količini, ampak na kakovosti, se temu prilagaja tudi predmet kartografiranja. Nacionalni atlasi proučujejo narečne razlike, ki so značilne za njihov jezik, v OLA pa se kartografirajo razlike, ki imajo vseslovanski pomen.

Kolektiv OLA si je zadal nalogo, da pridobi gradivo, ki bi prispevalo k rešitvi dveh različnih problemov: zgodovinsko-primerjalnega in sinhrono-tipološkega.

Prvi obsega vprašanja, kot so tvorjenje slovanske jezikovne skupnosti in posledično njene narečne členitve, pa tudi oblikovanje sodobnih slovanskih jezikov. OLA prispeva gradivo za rešitev vprašanja o prvotnem ozemlju, ki so ga zasedali Slovani, in njihove poznejše širitve v različne smeri na različna zemljepisna področja in v različnih zgodovinskih obdobjih, o stikih slovanskih jezikov z jeziki neslovanskih narodov na silno obširnem ozemlju z zelo različnimi kulturami: z Germani, Balti, Kelti, Tračani, Iranci, Ugrofinci, Turki, Iliri, Grki in Romani. Vse to se v tej ali oni meri odraža na kartah OLA.

Druga, nič manj pomembna, poleg tega pa tudi razmeroma nova naloga je reševanje sinhrono-tipoloških problemov. Za OLA, ki obsega celo družino sicer sorodnih jezikov, katerih sistemi pa se zelo razlikujejo, je tipološki problem bistvena naloga, važna za vse ravnine jezikovnega sistema.

OLA sestavljata dve seriji, in sicer leksično-besedotvorna in fonetično-slovnična (glasoslovje, oblikoslovje, skladnja). Trenutno zvezki teh dveh serij vsebujejo leksično-besedotvorne in fonetične karte, v načrtu pa je izdaja oblikoslovnih, skladenjskih in semantičnih kart. V leksično-besedotvornih zvezkih je gradivo predstavljeno po določenih tematskih skupinah besed, v fonetičnih pa po določenih pojavih v glasovnem sistemu slovanskih jezikov.

Skladno z dvema serijama zvezkov atlasa delujeta v OLA dve sekciji, in sicer leksično-besedotvorna in fonetično-slovnična. V organizacijsko strukturo OLA spada tudi podsekcija za posplošujočo transkripcijo. Ta podsekcija proučuje postopke predstavljanja posplošenih oblik na leksično-besedotvornih kartah, kar je rezultat posploševanja fonetičnih različic v različnih jezikih. Pred kratkim je začela delovati tudi računalniška podkomisija, ki dela pri računalniški pripravi atlasa.